Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da bom prostovoljno vsak dan poganjal sobno kolo, bi se mu smejal v obraz. Jaz? Ki sem se izogibal vsaki obliki kardio vadbe, če le ni bila nujna? No, pa sem tu.
Začelo se je z enim tistih trenutkov samorefleksije. Veš, tistih, ko se pogledaš v ogledalo in si rečeš, da bi mogoče moral malo premigati tiste mišice, ki jih nisi uporabil že od zadnjega seljenja pohištva. Tek mi ni bil nikoli všeč, fitnes mi je smrdel po plastiki in železu, kolesarjenje zunaj pa je pomenilo borbo z vremenom, avtomobili in lastno lenobo. Potem pa sem enkrat čisto slučajno pri prijatelju sedel na njegovo sobno kolo in me je zadelo – dejansko ni bilo tako slabo.
Šel sem domov, odprl internet in po pol ure brskanja po ‘sobna kolesa’ že naročil enega od tistih fancy modelov, ki ti meri srčni utrip, kalorije, kilometre in verjetno še napove vreme za naslednji teden. Ko je kolo prišlo, sem ga nekaj dni ignoriral, potem pa sem si rekel: grem, pet minut, da vidim, če je vredno.
In teh pet minut je postalo deset, potem petnajst. Zdaj vsak večer sedem na kolo, predvajam en dober podcast ali serijo in kolesarim. Ne zato, ker moram, ampak ker mi dejansko odgovarja. Je lažje, kot bi si mislil. Ni izgovorov, da je zunaj slabo vreme, da ni časa, da je preveč ljudi. Samo usedeš se in začneš.
In čeprav ne bom rekel, da sem zdaj športnik leta, se mi zdi, da sem vsaj en korak bližje tistemu, kar sem si obljubil pred enim letom. In to samo zato, ker sem dal priložnost nečemu takemu, kot so sobna kolesa.
Najboljše pri vsemu temu pa je, da ti sobna kolesa dajo več energije. Ne čutiš več tiste jutranje utrujenosti, pa tudi slaba vest izgine, ko si privoščim nekaj sladkega. Nisem si mislil, da bodo sobna kolesa kdaj del moje rutine, ampak glej, zdaj si brez tega sploh ne predstavljam večera. …