Ko sem bila mlada nikoli ni bilo priložnosti, da bi šla kam na potovanje z letalom. Kasneje so prišli otroci in tudi takrat nisem pomislila, da bi šli na dopust kam dlje. Tako smo leta in leta hodili na hrvaško obalo. Ko pa sta otroka malo zrasla, sva se z možem odločila, da gremo na družinski dopust v Grčijo. Ko sva to povedala otrokom, sta bila oba navdušena.
Tako smo vsi komaj čakali prvi naš polet z letalom. Ker je bil za vse prvi, smo tako vsak po svoje premišljevali, kako nam bo. Ko smo končno prišli na samo letalo, pa sem pri sebi opazila občutke strahu. Seveda tega nisem smela pokazati, ker bi tako lahko bilo strah tudi otroka. Ko sem pogledala otroka in videla kako zelo sta navdušena, sem bila pomirjena, da se nisem rabila ukvarjati z njima. Tako sem se ukvarjala na koncu sama s seboj, ker me je prevzel občutek strahu. Niti najmanj tega nisem pričakovala. Bila sem prepričana, da bom na letalu uživala, zgodilo pa se je ravno obratno. Tako sem skozi celo vožnjo bila v strahu. Nisem se mogla sprostiti. Mož je prav tako užival in nisem hotela reči čisto nič, da ne bi izpadla prestrašeno.
Tako sem prvič letela z letalom prestrašena. Čeprav sem vedela, da smo varni in da se nam ne bo nič zgodilo, se nisem mogla sprostiti. Ves čas sem bila napeta. Še posebej, ko je letalo spremenilo smer, ali malo zamigalo. Takrat sem dobesedno prebledela. Za kratek čas sem si dala na ušesa slušalke, da bi se le malo sprostila, ampak pri meni ni pomagalo niti to.
Čeprav sem bila prestrašena pa lahko rečem, da so bili trenutki, ko sem v letu tudi uživala, ker sem se zavedala, da končno letim z letalom.
